09.11.2007

Naši gorski vodniki, kmetje in pastirji na prostoru Julijskih Alp so že za časa Avstroogrske monarhije, države v kateri smo takrat prebivali, pomagali ponesrečenim v gorah in hribovju. Po letu 1893, ko je bilo ustavljeno prvo slovensko Planinsko društvo v Ljubljani in potem mnogo društev po obrobju Julijskih Alp in zaradi vedno večjega obiska naših gora, se je dogajalo vedno več nesreč in s tem potreba po ustanovitvi organizacije, kot je bila takrat nemška Bergwacht ali avstrijski Bergrettungsdienst s sedežem v Insbrucku. Dne 19.05.1912  je bil ob 15.00 uri v hotelu Razor v Kranjski Gori odborova seja.
Navzoči so bili: dr. Tičar, J. Černe, notar Klander, J. Kozjek in Fr. Hafner.

Predmet seje je bil:
a). Ustanovitev rešilne postaje v Kranjski Gori

16.06.1912 spet v hotelu Razor ( pri Vrbanju) je bila ustanovljena prva rešilna postaja (ekspedicija) Kranjska Gora. Ustanovitelja naj bi bila dr. Josip Tičar in Jernej Demšar. V tistem času so bili člani te rešilne postaje v glavnem že izprašani vodniki z licenco iz Insbrucka ali pa celo iz Münchna, kot so Bobek, Karabidelj, Rebenk in še drugi Borovci: Franc Žerjav – Kraveljnov, Franc Mrak – Contov, Janet Vertelj – Hanza, Alojz Kosmač – Sivc, Slavko Černe – Verbani, Franc Mrak – Štrukljov, Leon Knap in Janez Zupan.

Ko je nastopila druga svetovna vojna  so tudi te dejavnosti več ali manj mirovale, razen ob hudi nesreči 1943 leta v Rušici Rigljici, kjer se je zgodila velika nesreča, poleg ponesrečenih so umrli tudi reševalci. Po drugi svetovni vojni so se začele ustanavljati na obrobju Julijskih Alp že tako imenovane postaje GRS,  s centralo na Jesenicah, ki jo je vodil Uroš Župančič.
Postaja GRS Kranjska Gora je bila takrat pod pokroviteljstvom centrale na Jesenicah katero je vodil že omenjeni Uroš Župančič, takratni reševalci postaje so bili pa: Mrak Franc ( Štrukljov – starejši), Leon Knap, Janez Zupan, Alojz Robič – Kavcov, ki je takrat vodil tudi PD Kranjska Gora.
Po hudi nesreči leta 1952 v Špiku je zaradi nekaterih nesporazumov in nesoglasij prišlo do odstopa reševalcev predvsem v Gornjesavski dolini in takrat se je centrala takratne GRS prenesla pod okrilje PZ v Ljubljano. Pojavi se potreba in tudi želja vseh takratnih aktivnih reševalcev in njihovih postaj po sodelovanju  alpskih dežel, ki jih je ločevala meja. Tako je leta 1955 prišlo do ustanovitve mednarodne organizacije IKAR, ki povezuje in združuje zdaj že lahko rečemo  vse reševalce sveta. Soustanovitelji smo bili takrat še jugoslovanski reševalci. IKAR je prinesel veliko novosti, predvsem po organizacijski in pa tehnični plati.
Zagnanosti, dobre volje, vsega je bilo dovolj, le sredstev vedno premalo. Uporabljali smo že skoraj odsluženo vojaško opremo, nekaj so naredili kolegi iz velikega klabusa ( Železarne Jesenice), kakšno vrv je odpisala vojska, kar dosti prepotrebne opreme pa smo morali reševalci  pretihotapiti čez mejo. Potem priropota prvi helikopter in začne se novo poglavje. Tako smo vse bolj organizirani, usposobljeni, opremljeni, še vedno pa brez statusa in denarja dočakali osamosvojitev Slovenije.
Dobili smo status, financiranje je steklo. Vse je zgledalo urejeno in pod kontrolo. Helikopter sodeluje v vedno več akcijah in razbremeni reševalce, nato nas naenkrat popolnoma nepripravljene doleti huda nesreča v naših vrstah na Okrešlju. Do takrat smo reševalci veljali za nedotakljive, saj reševalcem se ne more zgoditi nič. Takrat smo se začeli zavedati, kako nevarno delo opravljamo.
Na obzorju pa se že kaže nov izziv za GRS, nova organizacija, samostojne zveze izven PZS. Koliko sestankov, prerekanj, slabe volje je to prineslo ne bomo naštevali. Nova zveza je dejstvo, vse postaje smo pristopile, če je bila to modra poteza bo povedal čas.

Še malo statistike. Po nesreči v Špiku vodstvo postaje GRS Kranjska Gora prevzame takrat odlični alpinist v slovenskem vrhu prof. Rado Kočevar, sledi mu Janko Šekli – miličnik na postaji Kranjska Gora, nato Janez Lupša (Sine) in nato Janez Kerštanj – (Polonjek). Ta je predal načelništvo leta 1971 Marjanu Lavtižar – Kavcu, lastniku dveh zlatih ocen iz mednarodnih tekmovanj z akija – čolni, eno Davos 1958, drugo Zuckschspitze  iz Garmischa 1960. Tega je nasledil na žalost zdaj že pokojni ing. Janez Kunstelj, zadnji dve leti pa vodi postajo Aleš Robič.
Danes postaja šteje 32 aktivnih reševalcev in 6 neaktivnih članov. Postaja ima 5 inštruktorjev, 7 letalcev reševalcev od tega so trije zdravniki. Vsako leto se izvede usposabljanje, obnavljanje znanja v zimskih in letnih razmerah. Inštruktorji in letalci reševalci opravijo usposabljanje  na republiškem nivoju. Opravljamo dežurno službo na različnih prireditvah, približno 35 smučarskih  tekmah, soorganiziramo Mihov smuk ter se udeležimo tradicionalnih tekem in pohodov sosednjih postaj. V zadnjih 10 letih opravimo povprečno 16 intervencij letno. Zaskrbljujoč je podatek o povprečni starosti reševalcev, ki je bila pred petimi leti 45 let, letos pa smo že na številki 49 let. Ta podatek in pa dejstvo, da je mladih, ki bi bili pripravljeni na delo v GRS na našem območju praktično ni in tudi v bodoče ne kaže na bolje. Izgleda, da se bomo v prihodnosti srečevali s pomanjkanjem ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati drugim v gorah.

Na koncu bi se rad zahvalil prav vsem, ki nam pri našem delu kakorkoli pomagajo in stojijo ob strani. Hvala našim najbližjim, ki nas razumejo in podpirajo. Nazadnje hvala vsem vam, kolegi reševalci za dobro opravljeno delo.

Kavcov Marjan in Aleš Robič